Epicentri solidarnostne politike nasproti politikam “obnove”

Po desetdnevni seriji potresov, ki so za seboj pustili opustošenja nepredstavljivih razsežnosti, brez čevljev in pregnani iz svojih domov, so prebivalci Banje izgubili tisto malo, kar so imeli. Tla, ki se ne nehajo tresti rušijo strehe, dimnike, stene in fasade, ter razkrivajo vso hinavščino skoraj trideset letne politike zanemarjanja Banije in njenega prebivalstva. Tresljaji so razgalili politiko ki smo jo enkrat že videli, in retoriko obnove, ki smo jo že slišali tako po vojni kot tudi po poplavah izpred nekaj let. Potresne izkušnje so pokazale kako se je “obnova” poznih devetdesetih let sesula kot stolp iz kart. V epicentru nedavnih tresljajev je vrsta sramotnih politik etno-nacionalizma, rasizma in razredne diskriminacije, ki so ljudi z območja Banije potisnili v revščino in družbeno pozabo.

Ta epicenter je globoko pod zemljo in je politično povezan z grozotami nepredstavljivih razsežnosti na drugi strani meje z Bosno in Hercegovino, samo štirideset kilometrov stran, kjer so ljudje na poti – tudi brez čevljev in doma – prepuščeni sami sebi. Poleg tega da so odvisni od politik sočutja, so tudi izpostavljeni sistematičnemu terorju migracijskega režima Evropske unije, ki vključuje “izvoz” ljudi iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino – s pretepanjem, poniževanjem in ropanjem. Le nekaj ur po najbolj uničujočem potresu, ki je vzel sedem življenj in na ulice raztresel tone ploščic, opeke in betona, so avtobusi odpeljali ljudi v neznane smeri po Bosni in Hercegovini, samo zato, da bi jih ponovno, zavržene in ponižane, vrnili v isto blato nekaj dni prej gorečega taborišča Lipa. Tako za ljudi iz Banije kot za ljudi na poti sta dež in sneg prinesla še težje razmere, na katere so omenjene politike, ki jih zanima le proizvodnja nezaželenosti, popolnoma neobčutljive. In medtem ko donacijski tovornjaki peljejo proti epicentru potresa z vse Hrvaške, sosednjih držav in Evropske unije, se sprašujemo, zakaj ljudem iz gorečega taborišča v Lipi ne zagotavljamo takšne pomoči? Zakaj so vnovič nekatera življenja prepoznana kot vredna reševanja, druga pa ne?

Kljub pomembnosti zagotavljanja humanitarne podpore v krizi sta obe situaciji sami po sebi politični in zahtevata politični odziv. Najdemo ga v istem epicentru, v praksi kolektivne solidarnosti. To ni rešiteljsko naravnana, intervencionistična, kratkotrajna solidarnost, ki temelji na priročnem domoljubju, slepa za položaje moči in humanitarne industrije, ki vidijo svojo korist v takšnih situacijah. Ne gre za solidarnost, ki se deli glede na meje in pripadnosti. Gre za solidarnost, ki izhaja iz odzivov ki jih v praksi izražajo ljudje v gibanju, v Baniji in ljudje, ki stojijo solidarno z njimi. Je živeta solidarnost, katere strukturo gradi politična moč sprememb ki radikalizira politike skrbi in medsebojne podpore. To je čas tektonskih sprememb v razumevanju in življenju solidarnosti, ki bo s svojo močjo iz novih in starih epicentrov uničenja povzdignila politike radikalne ljubezni ter socialne pravičnosti in enakosti, nasproti nepravičnosti nacionalizmov in kapitalizma, zanemarjanju, lažnim obnovam, kontejnerskih naselbin in kampov.